Najpogostejše obremenitve s težkimi kovinami izhajajo iz zobnih zalivk in iz okolja. Živo srebro, kositer, srebro in baker so glavne sestavine sivih amalgamskih zalivk, s katerimi imamo v teku svojega življenja skoraj vsi opraviti. Težke kovine se sproščajo iz zalivk ves čas, mi pa jih nato absorbiramo preko prebavnega trakta in preko dihanja. Študije kažejo, da se v človekovem telesu in posledično v telesnih celicah naloži toliko več težkih kovin, kolikor več amalgamskih zalivk človek ima oziroma jih je imel.

Težkim kovinam iz amalgamskih zalivk se pridružujejo še druge kovine iz okolja, kot so svinec, kadmij, baker, arzen, aluminij in številne druge. Pri tem jih verjetno največ sprejmemo iz zraka, npr. svinec iz osvinčenega bencina in kadmij iz cigaretnega dima.

Le zelo majhen delež obremenitve s težkimi kovinami izhaja iz naše prehrane. Tudi če je živilo obremenjeno s težkimi kovinami, jih črevo komaj kaj resorbira, tako da jih največ preprosto izločimo z blatom.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) za leto 1991 so glavni vir absorbcije živega srebra v telo amalgamske zalivke (3-17 μg na dan), manjše količine pa izhajajo iz rib in morskih živali (2 μg na dan) ter minimalne iz drugih živil (0,25 μg na dan). Več amalgamskih zalivk torej statistično pomeni večjo obremenitev za telo.